Starševstvo - Predavateljica Vesna V. Godina

Ni pravljičnega starševstva, je le garanje

Cikel predavanj Pravljično starševstvo v organizaciji Mladinskega centra Ormož je zaključilo izjemno predavanje priznane socialne in kulturne antropologinje dr. Vesne Vuk Godina. Dvorana ormoškega gradu je bila nabito polna, najbolj radovedni pa so vztrajali od 17. ure pa krepko čez 20. uro. Predavateljici ni zmanjkalo besed in energije.

Začela je z ugotovitvijo, da sta starševstvo in otroštvo v zahodnih družbah zelo ideologizirana in sta postala eden od mitov sreče, s katerim družba poskuša vzpostaviti kriterij popolnosti te izkušnje in tudi drugih človekovih izkušenj. Popolna ljubezen, popoln seks, popolna mladost, popoln zakon in popolno starševstvo so postali ideali in hkrati tudi glavni trgi, ki se tržijo na zahodu. Tržijo se vsi aspekti človekovega življenja. Za potrošniški kapitalizem, v katerem živimo, pa je najboljše to, da so ti trgi neskončni, saj potrebe, ki je zastavljena kot popolna, ni mogoče nikoli povsem zadovoljiti.
„To idealno ustreza industriji, ki se spopada s hiperprodukcijo in producira ogromne količine stvari, ki jih nihče ne potrebuje. Medtem se strokovnjaki znanstveno ukvarjajo s tem, kako pospeševati potrošnjo. Ena izmed iznajdb je, da ima vsaka stvar, ki jo kupimo, znanstveno vgrajeno napako. Gospodinjski aparat je narejen tako, da se pokvari po poteku garancije,“ pravi dr. Vuk Godina in doda, da se tudi moda menjuje ne le vsako sezono, ampak se spreminja ves čas. „Podobno se dogaja z našim zdravjem v obliki preventivnih pregledov, ki prav tako služijo trženju, kajti le malokdo lahko po današnjih standardih še velja za zdravega. Če pa je zdrav, mora nujno kaj storiti za preventivo – kupovati koencim Q 10, pa česnove tabletke, da ne bo imel čez 10 let zoženih žil ... Kapital ljudem sporoča, da ve, kako zgleda popolno življenje, in če ga nimaš, moraš trošiti.”

STARŠI NISO OTROKOVI NAJBOLJŠI PRIJATELJI

„Danes se ustvarja prepričanje, da morajo biti v popolnem starševstvu vsi srečni in popolni. Starši ne prizadenejo, ne ranijo in ne omejujejo svojih otrok. A v resničnem življenju je drugače. Zame je pravilno tisto, kar je medkulturno primerljivo in velja enako za Bušmane, Slovence, Aborigine in vse druge. Vzgoja otrok je v vseh kulturah izkušnja, ki je neprijetna za starše in otroke in vodi v odraslost. Otroke pri odraščanju nepreklicno prizadenemo. Otroci od rojstva do 3. leta potrebujejo, da zadovoljujemo vse njihove potrebe. Od 3. leta naprej pa je treba do vstopa v šolo otroka primerno funkcionalno usposobiti, da bo funkcioniral v družbi. Prihraniti teh izkušenj otroku ne moremo, ker sicer ne odraste. Kapital želi narediti to obdobje čim prijaznejše, temu se je priklonila tudi stroka in nastala je otroku prijazna vzgoja, pri kateri otroka razumemo, terapevtiziramo, ne kaznujemo, ne soočamo z avtoriteto in ne s frustracijami. Na prvi pogled super, na drugi katastrofalno. To pri otroku proizvede takšne poškodbe, da konča na heroinu. Ko je starš otroku najboljši prijatelj, se zgodba nikoli ne konča dobro. Funkcija staršev ni, da bi bili otrokovi najboljši prijatelji, ampak najboljši sovražniki,“ je neizprosna dr. Vesna Vuk Godina.
Predavateljica je povedala, da se moramo nenehno zavedati, da živimo v kapitalizmu in ne v pravljici. V očeh kapitala pa je naš otrok le enota potrošnje, ki mora skozi svoje življenje potrošiti čim več, družbeni kontekst te pravljice pa se imenuje eksploatacija posameznika. Potrošnja se po njenem mnenju prej ali slej konča v neki obliki odvisnosti. Kapital najraje vidi odvisnost od metadona, ker je ta odvisnost dosmrtna in ker od nje služi farmacevtska industrija, od heroina pa služijo kriminalci. Otrok po njenem mnenju postane odvisnik, ker nikoli funkcionalno ne odraste.

Spati pri ženi sicer ni FAJN, je pa PRAV

Avtorica pravi, da otroštvo lahko razdelimo na obdobje malega in obdobje velikega otroka, ki mu sledi odraslost. Mali otroci so kršitelji socialnih pravil in za to niso kaznovani, ker so majhni in od njih nihče ne pričakuje, da bodo znali in zmogli to, kar je primerno za večje otroke. V tem so si vse kulture enake. Ko pa je otrok star od 3 do 6 let, pa bi moral začeti sprejemati odgovornost. V večini kultur – razen danes v zahodni – se v tem obdobju otroke začne sistematično kaznovati za kršenje socialnih pravil, je povedala predavateljica:
„Pri Arapeših imajo navado, da otroke polivajo z mrzlo vodo, ponekod jih otroci dobijo po riti, kot recimo v Avstraliji, kjer je zakonsko dovoljeno otroka kaznovati z enim do treh udarcev po riti z dlanjo. Veliki otroci, za razliko od malih, upoštevajo socialna pravila in so za kršitve kaznovani.“
Otrok se mora z leti naučiti izbirati svoje obnašanje. Mali otrok dela po principu FAJN in se požvižga na prepoved, ker je asocialen. Veliki otrok pa je zmnožen izbrati tisto, kar NI FAJN, ker ve, da je tako PRAV. Mali otrok takšne izbire ni zmožen. Avtorica je prepričana, da je kapital uspel staršem vcepiti idejo, da je treba od otroka zahtevati samo tisto, kar je sposoben realizirati, zmore pa le tisto, kar razume. Če ne razume, je to za starše znak, da še ni zrel, in sklepajo, da ko bo razumel, bo že prakticiral, kar od njega želijo. Vendar nimajo časa čakati, kajti funkcionalno otrok lahko odraste, preden razvije abstraktno mišljenje, torej nekje okoli 6. leta, sicer bo prepozno in bo ostal takšen vse življenje. Večji otrok mora med FAJN in PRAV vedno izbrati PRAV.
„Otroka je treba prisiliti, da se drži pravil. Pri tem je najpomembnejša oseba moški, čigar funkcija je, da otroka kaznuje. Slovenci nimamo normalnega odnosa do kazni in avtoritete, zato imamo ob omembi tega pred očmi pijanca, ki mlati vsepovprek. Kazen ni nujno fizična, kazen je nekaj, kar NI FAJN. Fizična kazen je potrebna le, ko nobena druga kazen ne zaleže več ter ko otrok fizično ogroža sebe ali druge,“ je povedala predavateljica, ki v isti sapi trdi, da je prav in razumljivo, da poskušajo iti otroci čez prepovedi, ker so te v odraščanju v nasprotju z otrokovo dosedanjo izkušnjo in ker so največkrat v nasprotju z načelom ugodja. Tako tudi odrasli pogosto niso funkcionalno odrasli in namesto PRAV delajo, kar je FAJN.

Kje najti funkcionalno odraslega moškega?

Problem pri odraščanju slovenskih otrok je zlasti oče, ki ne opravlja svoje funkcije. To pa zato, ker ali ni funkcionalno odrasel, ker dela ves dan, je alkoholik ali pa nima ideje, da lahko tudi moški vzgaja otroke. Veliko jih ne ve, da je otroka treba kaznovati le takrat, ko krši pravila, in ne takrat, ko je on slabe volje in se mora nad kom znašati.
Pomanjkanje pravih moških dr. Vesna Vuk Godina pripisuje tudi temu, da so slovenski moški mamini sinčki, saj je bil zadnji obred obče iniciacije na našem območju izveden davno s služenjem JLA, ko so moški morali odrasti in se ločiti od maminega štrudlja. Ker niso pripravljeni prevzeti bremena odraslosti, se mladi danes ne selijo na svoje, saj jim je doma res bolj fajn. Ker sociologi to razlagajo s težko socialno situacijo, se dr. Vuk Godina sprašuje, ali je danes res huje kot po 2. svetovni vojni, ko so šli vsi na svoje.
Predavateljica sočustvuje s svojimi študentkami, ki se trudijo najti odgovornega očeta za svoje otroke, kar je skoraj misija nemogoče, saj naj bi bil tak le 1 % slovenskih moških. Predlaga jim hiter izbirni test, pri katerem kandidata preverijo, ali je sposoben ravnati PRAV, je torej odrasel, nadalje pa tudi raziskati, kakšne so bile razmere v njegovi družini in kako je njegov oče opravljal svojo funkcijo.
„Dekleta danes nimajo časa z vsakim kandidatom izgubljati po 3 mesece, ker bodo sicer prej iz rodnega obdobja, kot bodo našle primernega partnerja. Otrok potrebuje dva funkcionalno odrasla starša – mater in očeta, možnost za to pa je trenutno praktično nič,“ pravi dr. Vuk Godina in opozarja, da mora biti otrok dvotirno vzgojen. Zato je zgrožena, da se z družinskim zakonikom odpravlja kazen in tako ne bo več kazni za kršenje socialnih pravil. V današnjem svetu se otroke in kasneje odrasle v primeru prestopkov pošlje na terapije in travma je še vedno ustrezen izgovor za vsa dejanja. Rezultat bo takšen kot v Ameriki – odraslo telo, v katerem biva funkcionalno neodrasli otrok.
V nezahodnih civilizacijah velja medkulturno vedenje: kdor ni odrasel, ne opravi testa iniciacije, ne more imeti žene, otrok, lastnine in države, ker to niso stvari za male otroke. Danes pa imamo na zahodu neodrasle starše, ki delajo predvsem to, kar je FAJN za njih, tu in tam še to, kar je FAJN za otroka, in to se ne bo dobro končalo, kajti bistvo starševstva je, da je treba narediti tisto, kar je PRAV za otroka, opozarja dr. Vuk Godina.

ALI TRPIM – ALI IMAM

Pokritizirala je tudi starševsko nedoslednost, ki otroka ne nauči razlike med NE in DA. Veliko staršev namreč ne zna vztrajati pri NE in ga ob sitnarjenju otroka hitro spremenijo v DA. S tem pa se otrok hitro nauči, da je NE enako DA, če le dovolj dolgo sitnari.
Kakšni odrasli nastanejo iz takšnih otrok, imamo že danes možnost opazovati v Ameriki, kjer se je ta proces začel že pred 50 leti. Takšni otroci zrasejo v patološke narcise, ki nočejo biti odrasli, ne ločijo med NE in DA, delajo le tisto, kar je FAJN, so brez morale, ker je niso razvili (kar ni enako kot nemoralnost, saj nemoralneži vedo, kaj je moralno, a to zavestno kršijo), nimajo vesti, zato je nesmiselno trkati nanjo, so verbalno nezaustavljivi (se jih ne da zaustaviti z besedo), zaustavljivi so le s fizičnim nasiljem. To so razmere, ki jih poznamo iz ameriških šol. Dr. Vuk Godina ni začudena:
„V okoljih, v katerih se otrok ne kaznuje, nastanejo razmere, v katerih je izjemno veliko fizičnega nasilja, ker je drugega posameznika nemogoče ustaviti drugače kot z nasiljem. Patološki narcisi so celo življenje kršitelji socialnih pravil, za kar niso kaznovani, ampak se jim v sodobni družbi predpiše terapija.“ Terapija pa nas spet pripelje do kapitala in potrošništva. Tako se krog sklene.
Slovenski starši še niso dojeli, koliko je ura, so pa zato njihovi otroci. Zato imamo toliko tako imenovanih psihosomatskih motenj v 1. razredu osnovne šole, ki jim zdravniki brez slabe vesti predpisujejo antidepresive in zdravila proti hiperaktivnosti, ker otrok baje drugače ne more sedeti pol ure pri miru. Dr. Vuk Godina pravi, da jo to navaja na razmislek, da bolj kot je šola prijazna, več je patoloških posledic za otroke. Ker so otroci od doma navajeni, da so glavni, želijo to izvajati tudi v šoli. To lahko dosežejo z dobrimi ocenami (kar zahteva preveč napora), dragimi igračami in oblekami ali pa izstopajo z negativnim vedenjem, ki jim zagotovi veliko pozornosti učiteljev, staršev, svetovalne službe. Zelo zanimiva je tudi teza „ali trpim ali imam”, ki so jo otroci odlično usvojili in jo uspešno izvajajo nad svojimi starši. Dobesedno psihološko jih maltretirajo, da dobijo drago novo igračo. Otroci razumejo, da igrače niso za to, da se z njimi igraš, ampak za to, da drugim dokažeš, da si najboljši. Starši še tega niso dojeli in še vedno obupano sprašujejo otroka, zakaj se vendar ne igra z igračo. Nova igrača svojo funkcijo opravlja en dan, jutri je treba imeti novo. In proizvedli smo idealnega potrošnika, ki niti ne počaka, da se izdelek pokvari, in ga niti ne uporablja, ampak samo poskrbi, da mu ga starš kupi.

EGO - Varja Kališnik

 - Hej, bralec. Če naju določaš glede na najin položaj, jaz na tej strani, znotraj časopisa, in ti zunaj njega, se zdiva ločena in popolnoma različna. Toda če naju določaš z začetne točke, od koder začenjava, iz najinega središča, vira, jedra, si gotovo deliva identiteto. Če se potopiš globoko v svoje bistvo in potem še globoko v moje, bo slika enaka, na koncu in v resnici sva oba ljubezen. Ljubezen v enemu od naju je ljubezen v vseh. Ne moreva se ločiti med sabo, pa če si še tako prizadevava. Toda jaz nisem to, kar ti misliš, da sem, in ti nisi to, kar ti misliš, da si.

Kot otroka so naju učili poslušnosti, pridnosti, ubogljivosti. Morala sva imeti odlične ocene. Pospravljati sobo. Vljudno pozdravljati ljudi okoli sebe. Na avtobusu odstopiti sedež starejšim. Se nasmihati sorodnikom. Nisva smela povedati svojega mnenja. Opravljala sva dolžnosti, tedenske zadolžitve. Od naju so zahtevali popolnost, ki so jo oni potrebovali zato, da so bili gotovi in pomirjeni, da bova zrasla v uspešna in srečna človeka.

Toda ali sva?

Res je, učili so nas zunanje popolnosti, dobrote, uspešnosti. Niso pa nas naučili tiste najpomembnejše dobrote. Tiste, ki prihaja od znotraj. Tiste, ki jo čutiš samo po sebi in se ne delaš, da si dober. Niso nas naučili, da bi se počutili dobro. Oddaljili smo se od jedra, od lastne vsebine. Naučili smo se biti pozorni na zunanje, na okolico, na druge ljudi, na vse, kar je zunaj nas, kar ni avtentično notranje. Tako dobro so nas učili, da se nenehno trudimo biti popolni, uspešni, pridni, zanesljivi, gotovi. In smo. Na zunaj. Kaj pa na znotraj? Kaj se dogaja v naši notranjosti? Smo srečni? Čutite polnost v sebi? Čutite iskre življenja? Ali je vse prazno, ko se naravnate na svojo notranjost? Morda vas razjeda sveta jeza, plaši neznosen strah, duši depresija.

Zakaj mislite, da je tako?

Zato ker v vas ne bi bilo življenja ali ljubezni? Nak, to ne drži. Je, ampak globoko zakopana v našo notranjost, in ker nismo v stiku s to vsebino, ampak samo z zunanjo, se ta naša notranja luč ne more izraziti, ampak samo tli. Ne sije.

Naučili so nas napačnega. Tega, da se povezujemo s svojo zunanjostjo, da je ta pomembna, zato ubijamo in dušimo notranjost. Ne zavedamo se je in tam notri so zaradi tega zmaji. Ujeta boleča čustva, ki jih v različnih situacijah nismo mogli predelati. To so danes naši notranji hudiči, ki nas silijo živeti nesrečno, v notranji bedi ujete v tisočere strahove, prežete z jezo in objete z občutkom nemoči, frustracije in pesimizma. Tako smo zgubili stik s svojo močjo, s svojim jedrom, bistvom in naučili smo se trpeti. Zato danes prav vsak impulz, ki ga naš um, naša podzavest razume kot nevarnega, povzroči v nas občutek strahu oziroma željo, da bi pobegnili, ali pa sveto jezo, ko se hočemo braniti z napadom. Skratka, avtomatičen impulz bega ali boja. In prav vsako zgodbo, ki jo začnemo, vsako izkušnjo, v katero se potopimo, vse doživljamo samo skozi avtomatičen impulz preživetja, ki je beg ali boj. Življenje je danes samo še nevarno. Vse to je tako nasilje v telesu, da imamo občutek, da smo v nenehni nevarnosti. Stisnemo se vase, skrijemo, umaknemo, dihamo plitvo in naš um neprenehoma dobiva sporočila o krizi. Vse to se dogaja v mikrodelčkih sekunde vsak trenutek našega življenja in marsikdo tega procesa v sebi sploh ne opazi. Ne opazi, da neznansko trpi. In kar je največja drama, ta mehanizem se zbudi tudi, ko se pojavijo stimulacije, ustvarjene samo z domišljijo. Ko se zjutraj med srebanjem kave doma spomnite, da vas čaka naporen sestanek, v glavi ustvarite scenarij tega sestanka, ki ni prijeten, pričakujete težave in v telesu se zbudi neznosen stres, čeprav ste v varnem okolju. Vaše telo pa to doživlja, kot da je nevarnost resnična, kot da se ravnokar dogaja.

Slovenci živimo samo, da preživimo. To je za nas najbolj pomembno. Hočemo imeti varno službo, hišo in avto, nekaj denarja na banki in s tem smo uresničili vse, kar smo hoteli. In ne opazimo, da se tako samo preživljamo, ne živimo. Slovenci smo na videz najbolj mrtvo živo bitje na svetu. Životarimo. Ne znamo se raztegniti, razpreti krila, čutiti svobode ter si neznansko in brezmejno želeti, da bi živeli polno, radostno, ljubeče, zabavno, da bi uživali v svojem življenju. Celo bogokletno se nam zdi, da bi se imeli res dobro. Greh je, če človek uživa. In če že iščemo užitek, ga iščemo v stvareh zunaj sebe, v poživilih, drogi, cigaretah, alkoholu, zapravljanju, ljubicah, igralništvu … Ne iščemo pravega užitka v sebi, ki je nenehno prisoten, zato ker je ta občutek pač del nas. Ta bistveni, avtentični občutek že obstaja in se ne pojavi samo, ko so izpolnjene idealne razmere za življenje, ko se zgodi nekaj, kar je fantastično, ali ko posežemo po nečem, kar nam ponudi lažnost tega občutka. Ne vemo, da je v nas, v našem jedru generator najboljših občutkov. To so vsenavzoča občutja, vibracija energije, iz katere smo v resnici sestavljeni in obstaja ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja. Z eno veliko besedo vsem tem občutkom lahko rečemo vseobsežna, brezmejna, brezpogojna, prežemajoča ljubezen. In iz tega najbolj bistvenega dela našega življenja smo se oddaljili na obrobje in posvetili pozornost zunanjemu. Ta del pa je kot zakopan zaklad, ki čaka, da bi ga spet našli. Odkrila pa nam ga bo pot v notranjost. Problem pa je, da je ta zaklad skrit pod tisočerimi ovoji nepredelanih in ujetih bolečih občutkov, travm našega življenja. In ko se odpravimo na to pot in iščemo ta svoj sveti gral, najprej najdemo umetne, neprave kelihe in se v njih zgubimo. Pijemo iz plastičnih čaš, misleč, da so zlate, da so sveti grali, a so le strup, ki nas ujame še v večjo zmedo. Duhovna pot se odkrije le najbolj vztrajnim, najbolj resnicoljubnim iskalcem svetlobe. Vsi drugi zaidejo v purgatorij.

Nikoli tako kot zdaj se človek ni počutil tako zelo osamljenega. In nikoli tako kot zdaj se človek vara, da ne bi bil zavestno v stiku s seboj, s svojim jedrom, z vsebino misli in občutkov, s tem, kar se avtentično dogaja v njegovi notranjosti. Kar je res tam notri. Strah nas je samih sebe. Strah nas je soočiti se s tem, kar nosimo v sebi. Nikoli tako zelo, kot to doživljamo zdaj. In ker nas je strah samih sebe, nas je še bolj strah drugih ljudi. Če se imaš rad, če se sprejemaš, sprejemaš tudi druge. Če se ne, se jih bojiš. Vzgojeni smo bili v sovraštvu do sebe, v nesprejemanju, v samokritiki, v zavračanju, v obsodbah in samoobsodbah. In enako komuniciramo z drugimi, enako jih doživljamo. Prek sodb, kritik, sovraštva, zamer, vloge žrtve.

In potem so ljudje osamljeni. Ni pravih, globokih razmerij, še med prijatelji ne. Razlog je v tem, da bi vsako globoko, pristno razmerje lahko razburkalo notranjost človeka in potem bi prišle ven vse tiste stvari, ki jih tako skrbno skriva in varuje v sebi. Če se povezuje platonsko in površinsko, če se ne predaja, potem nihče ne ve, kako grd je v svoji notranjosti. Kako poln je sovraštva. Nihče ne ve za svojo ljubosumnost, tekmovanje, posesivnost, zavist. Nihče ne ve, da to obstaja v njem. Ustvari si armaturo okoli sebe, neprebojen zid in nikogar ne pusti k sebi. Ne dovoli si biti ranljiv in z nikomer nima pravega stika. Nikomur se ne pokaže tak, kot je v sebi. Na zunaj kaže popolnost, prijaznost, gotovost. Na znotraj se v njem dogajajo čisto drugačne podobe in zato je človek tako osamljen, ker tak ne more biti pristno povezan s sočlovekom. V tej igri je le nekdo, ki se je poveličal nad človeško trpljenje. In potem se sprašujete, zakaj se bojite ljudi. Gotovo zato, da vse to, kar skrivate v sebi in je daleč od popolnosti, ne bi prišlo ven in da drugi ne bi spoznali, kdo ste v resnici. Strah vas je drugih ljudi zato, ker vas je strah sebe. Strah svoje prave vsebine, ki jo tako vešče obsojate, hkrati pa puščate nedotaknjeno v sebi. Kajti če se boste odprli, bodo rekli, da ste vi tisti, ki ste krivi. Krivdo starši in religija nenehno uporabljajo za to, da nas imajo pod nadzorom.

Kaj pa, če bi ti, človek, naredil poskus. Namenoma bi opustil zunanjo popolnost in hkrati sprejel notranjo nepopolnost. Kaj misliš, da bi se zgodilo?

Samo to, da ne bi bilo niti ene same samcate obsodbe več v tebi. Nič več ne bi stvari delil na prav in narobe. Na belo in črno. In sprejemal bi se takšnega, kot si. To je pravzaprav edini način, kako lahko popolnoma ljubimo nekoga. Da ga sprejmemo takšnega, kot je. In te sprejmem takšnega, kot si. V nepopolnosti popolnoma popolnega. In v tem se lahko sprostiš in se odkriješ meni, mi zaupaš vse, kar je v tebi. Ne skrivaš več prav nič pred mano in podpirava se v skupni nepopolnosti, se sprejemava in dihava svobodno. In v tej sprostitvi se sama od sebe zgodi preobrazba. Brezpogojno sprejemanje in kar naenkrat ugotoviš, da te ni več strah ljudi. Da ljubiš. Ljubezen je največja alkimija.

Osho pravi: »Ko se enkrat otrok nauči, kako naj se pretvarja, kako naj hlini ljubezen, ne bo nikoli spoznal prave ljubezni –kajti ljubezen ni nekaj, kar lahko narediš ali dosežeš. Ljubezen se zgodi, ni početje, ni akcija, ni delovanje. Ljubezen je nekaj večjega, kot si ti, širša od tvojega bitja. Ne moreš manipulirati z njo in je nadzirati. Zapomni si to in ostani odprt. Ne pretvarjaj se. Ko bo prišla, občuti hvaležnost; ko bo izginila, znova čakaj –toda ne pretvarjaj se, da ljubiš.

Če se ne boš pretvarjal, boš nekega dne spoznal, da se je ljubezen zbudila, cvet se je odprl. In kadar koli se ljubezen odpre v tvojem srcu, se vonj, dišava zlije k nogam Boga. Lahko se nameni po kateri koli poti –lahko gre skozi tvojega otroka, partnerja, prijatelja, skozi drevo, skozi kamen. Lahko gre skozi kar koli –toda vedno doseže božansko. Ljubezen je nekaj, s čimer se povezujemo s celoto. Počakaj nanjo. Ljubezen je skrivnostni ključ, ki odpira vse ključavnice in vse zapore. In blokada ni nič drugega kot ključavnica najbolj strašnega in grozljivega zapora v tvojem bitju. To je zapor, v katerega si se sam spravil. Ljubezen pa je skrivnostni ključ, ki odpira vrata v svobodo. Poglavitni ključ.«

POVEST O OSLU - VARJA KALIŠNIK

Živela sta kmet in njegov osel – oba stara in željna počitka zaradi življenjskih izkušenj, ki so jima debelile njuno kožo.  Nekega dne je star, napol slep in nič več preveč pameten osel padel v star, zapuščen vodnjak. Žival, ujeta v mokri pasti, je bridko jokala v tisti luknji. Kmet pa ni vedel, kaj naj stori. Vodnjak je bil star in neuporaben in osel prav tako.

Pa se je domislil, odšel k sosedom in zaprosil za pomoč. Domislil se je namreč izjemne rešitve. Z eno samcato potezo bo rešil dva stara problema. Odločil se je, da bo zasul vodnjak. In to kar z oslom vred. Ni se mu splačalo stare živali vleči iz mokre pasti.

Sosedje so radi prišli pomagat človeku, ki je imel težave. Prijeli so za lopate in začeli metati zemljo v stari vodnjak. Žival je še bolj tulila in z grozo v srcu milo v svojem oslovskem jeziku prosila za usmiljenje.

Pa ga ni bilo.

Potem je utihnila, čeprav so ljudje še vedno metali zemljo na njo. Kmet je radovedno pogledal v stari vodnjak in ostrmel. Vsakič ko je na osla padla gruda, ki so jo ljudje metali na njo, je žival to zemljo preprosto stresla iz sebe in stopila na njo. Tako si je počasi utirala pot na svobodo. Kmalu so vsi presenečeni opazovali osla, ki je preprosto izstopil iz starega vodnjaka.

Konec zgodbe.

Življenje bo metalo na vas vse vrste zemlje, od mehke, trde do blatne, črne. Veliko ljudi okoli vas, to že dela, in bodo nadaljevali, tega ne bo konec. Ampak to ni pomembno. Pomembno se je zavedati, da če zaradi takih neidealnih pogojev življenja padete v past žrtve, obsojanj, manipulacije, trpljenja, strahov, jeze…, vas bo prst zasula. Včasih ni dobro biti preveč pameten, vseveden. Poglejte osla, poglejte kaj je razumel in kako si je pomagal. Uporabite zvijačo in preprosto stresite s sebe vse te smeti in stopite nanje tako, kot je to storil stari osel. Vsaka od vaših težav je samo stopnica gor, vvišave. Iz najglobljih lukenj in pasti se lahko rešimo le, če se ne predamo in poiščemo rešitev. Drugi ne bodo pomagali, vsak od njih bo na nas metal samo svojo zemljo. Naučiti se moramo aktivirati svojo moč in sami poiskati svojo rešitev.

ČUDOVITO, ČAROBNO BITJE - VARJA KALIŠNIK

Najbolj osamljen čas mojega življenja je bil v odnosih s starši, s prijatelji in z mojim  romantičnim partnerjem. Zato, ker sem nenehno hrepenela po tem, da bi me oni videli. In tudi, ko sem si neskončno želela, da bi od njih prejela brezpogojno ljubezen. Nič od tega se ni zgodilo.

Po dolgih letih truda, da bi dobila globoko ljubezen od ljudi okoli mene, prav tistih, ki sem jih ljubila, mi je bilo ponujeno veliko darilo, spoznala sem veliko skrivnost. Tako, ki mi je spremenila življenje.

Skrivnost je:

Globoka ljubezen ki jo iščeš, se začne in konča z ljubeznijo, ki jo čutiš do sebe.

Prav vsak človek na svetu, vključno s tabo, hrepeni po tem, da bi bil globoko ljubljen. V jedru tvoje duše, te tvoj duh vodi, da iščeš in najdeš brezpogojno, čisto ljubezen. Razlog, zaradi katerega mnogi od nas zapravimo življenje iščoč brez, da bi jo kdaj našli ni v tem, da ta ljubezen ne obstaja, ali pa, ker jo je tako zelo malo. Naučeni smo bili iskati na napačnih koncih, na zgrešenih mestih in sicer, zunaj sebe. Resnica je, da se ljubezen, po kateri hrepenimo, začne in konča z ljubeznijo, ki jo čutiš do sebe. Tvoja pravica je, da se globoko zaljubiš v sebe. In samo to ljubezen povabiš v svoje življenje.

Tvoja preizkušnja v tem življenju je, da spoznaš kdo v resnici si v svoji duši. Da presežeš svojo površino, socialne maske s katerimi prikrivaš svoj čudovit duh.

Tvoj dar je, da se naučiš sprejeti to osebo, ki si danes. Da v polnosti izraziš vsak del sebe brez

opravičil. Tako zelo svetlo, da presvetliš vsako srce, ki se ga dotakneš, vključno s svojim. In to je ljubezen do sebe.

Biti.

Ljubiti.

Živeti.

Ti.

Brez opravičil, brez zadrževanja.

Ko to zmoreš, ne sprejmeš samo izjemno sposobnost čutiti največjo ljubezen, ampak tudi pridobiš sposobnost dati to globoko ljubezen nekomu, ponudiš drugim dar, da ljubijo svojo čudovito dušo.

Moja želja zate danes je, da začneš ali pa poglobiš svojo avanturo, v kateri se globoko in noro, vsak dan bolj in bolj, zaljubiš vase. V izjemno, potentno, čudovito, čarobno bitje, katera ali kateri si. In to samo zato, ker si ti, ti.

PRIJATELJSTVO

KAJ JE PRIJATELJSTVO?

"Prijateljstvo je neopisljivo razkošje, da se z nekom počutimo popolnoma varne, ne da bi morali izbirati misli ali tehtati besede." George Eliot

Meni osebno prijateljstvo pomeni, da se počutim varno s tem človekom in mi ni treba paziti na besede. Osebno je prijateljstvo nekaj intimnega in zato jih nimam veliko. Hvala vsem, ki so moji prijatelji in ki vedo da je zaupanje zaklad in iskreno prijateljstvo komaj mogoče. No jaz se lahko pohvalim da imam prijatelje, se pravi razkošje, ki ni dano vsakomur.